Podljubelj-Krvavec-Podljubelj (3.9.2016)
Pred 23 leti, sem bil zadnjič s kolesom na Krvavcu. Seveda takrat cesta še ni bila asfaltirana, ovinki pa tako nasuti s peskom, da si se za 5 cm ugreznil, ko si jih hotel speljati. Tudi kolo, kao >mountain bike< s katerim sem se podal na Krvavec je zahtevalo popravilo gonilke pred vsako vožnjo, tako da sem imel pred včerajšnjo vožnjo kar nekaj prednosti. Asfaltirana cesta, cestno kolo (tehnično brezhibno) in seveda precej lažje od tistega kolesa takrat, tudi pripravljenost je bila neprimerno boljša, ker takrat že nisem bil več aktivni tekmovalec.
Vse pa se je začelo ob 3:30 (ponoči, da ne bo pomote), ko sem se spravil iz postelje, se v 15 minutah preobrazil v kolesarja, sedel na kolo, ter se ob 3:45 podal iz Podljubelja proti Krvavcu. Vreme mi je služilo, ni bilo premrzlo, res pa je bila tema kot v r..., saj tudi lune ni bilo na nebu. Že po 2-h kilometrih naletim na prvo nočno zver, ki mi je s prižganimi dolgimi lučmi in tekom po moji strani, nagnala kar malo strahu v kosti, saj sem jo pred časom slabo odnesel, takrat s srečanjem z domačo mačko, ki niti malo ni upoštevala cestno prometnih predpisov, ter mi z desne strani skočila naravnost pod kolo, kar je povzročilo ne malo bolečin in posnete kože, da o škodi na kolesu in dresu ne govorim. Na srečo je bila podlasica ali nekaj njej podobnega še bolj prestrašena od mene, tako da je s ceste na hitro zavila v najbližje grmovje, jaz pa sem nadaljeval svojo pot. Pot je do Brda pri Kranju potekala brez večjih pretresov, čeprav znajo biti sobote zjutraj za vožnjo zelo neprijetne, saj si lahko deležen nemalo opazk vinjenih ljudi, ki se po prekrokani noči vračajo domov. Med Brdom in Britofom pa ponovno naletim na ljubitelja noči, tokrat je cesto, seveda ne na prehodu za pešce, prečkal jež. Skoraj popolnoma sem se zaustavil, da je varno prišel na drugo stran. Z Britofa sem nato zavil na Visoko od tam pa v Cerklje in pod Krvavec. Ker sem klanec nameraval prevoziti brez postanka sem si vmes olajšal še mehur, saj bi bilo nemogoče pritiskati s polnim mehurjem, pa še kakšne 0,5 kg sem bil lažji. Pred klancem pa sem izvedel še nekaj nujnih opravil, zategovanje zaponk na čevljih, snemanje rokavčkov in očal. No pa sem bil pripravljen, še gumb lap na Garminu stisnem pa gremo. Klanec sem prevozil z enakomernim tempom tam nekje na 90%. Edini cilj je bil, da se do konec asfalta pripeljem pod eno uro, nisem pa se mislil stegnit na klanec. Kasneje doma, sem imel namreč v planu še zidanje vrtne lope. Vmes sem srečal še lisičko zvitorepko, ki me je gledala kot da sem z lune padel.
Na vrh sem prispel ob 6:03, kar je po mojem Garminu pomenilo, da sem s traso, kjer je bila prejšnji vikend tudi dirka, opravil s časom 56:01. Privoščil sem si kratek oddih in naredil dve slikici, ter se v soju sončnih žarkov, ki se je ravno prikazalo izza gora odpravil v dolino. Brez kakšnih samomorilski nagnjen pri spustu, sem se varno pripeljal do Cerkelj, od tam pa nadaljeval po enaki poti proti domu, kjer sem po 3,5 ure in prevoženih dobrih 91 kilometrih, ter brez incidentov zaključil prelep kolesarski dan.
Čakalo pa me je še celodnevno zidanje lope.
Kolesarski pozdrav do naslednjič
Pred 23 leti, sem bil zadnjič s kolesom na Krvavcu. Seveda takrat cesta še ni bila asfaltirana, ovinki pa tako nasuti s peskom, da si se za 5 cm ugreznil, ko si jih hotel speljati. Tudi kolo, kao >mountain bike< s katerim sem se podal na Krvavec je zahtevalo popravilo gonilke pred vsako vožnjo, tako da sem imel pred včerajšnjo vožnjo kar nekaj prednosti. Asfaltirana cesta, cestno kolo (tehnično brezhibno) in seveda precej lažje od tistega kolesa takrat, tudi pripravljenost je bila neprimerno boljša, ker takrat že nisem bil več aktivni tekmovalec.
Vse pa se je začelo ob 3:30 (ponoči, da ne bo pomote), ko sem se spravil iz postelje, se v 15 minutah preobrazil v kolesarja, sedel na kolo, ter se ob 3:45 podal iz Podljubelja proti Krvavcu. Vreme mi je služilo, ni bilo premrzlo, res pa je bila tema kot v r..., saj tudi lune ni bilo na nebu. Že po 2-h kilometrih naletim na prvo nočno zver, ki mi je s prižganimi dolgimi lučmi in tekom po moji strani, nagnala kar malo strahu v kosti, saj sem jo pred časom slabo odnesel, takrat s srečanjem z domačo mačko, ki niti malo ni upoštevala cestno prometnih predpisov, ter mi z desne strani skočila naravnost pod kolo, kar je povzročilo ne malo bolečin in posnete kože, da o škodi na kolesu in dresu ne govorim. Na srečo je bila podlasica ali nekaj njej podobnega še bolj prestrašena od mene, tako da je s ceste na hitro zavila v najbližje grmovje, jaz pa sem nadaljeval svojo pot. Pot je do Brda pri Kranju potekala brez večjih pretresov, čeprav znajo biti sobote zjutraj za vožnjo zelo neprijetne, saj si lahko deležen nemalo opazk vinjenih ljudi, ki se po prekrokani noči vračajo domov. Med Brdom in Britofom pa ponovno naletim na ljubitelja noči, tokrat je cesto, seveda ne na prehodu za pešce, prečkal jež. Skoraj popolnoma sem se zaustavil, da je varno prišel na drugo stran. Z Britofa sem nato zavil na Visoko od tam pa v Cerklje in pod Krvavec. Ker sem klanec nameraval prevoziti brez postanka sem si vmes olajšal še mehur, saj bi bilo nemogoče pritiskati s polnim mehurjem, pa še kakšne 0,5 kg sem bil lažji. Pred klancem pa sem izvedel še nekaj nujnih opravil, zategovanje zaponk na čevljih, snemanje rokavčkov in očal. No pa sem bil pripravljen, še gumb lap na Garminu stisnem pa gremo. Klanec sem prevozil z enakomernim tempom tam nekje na 90%. Edini cilj je bil, da se do konec asfalta pripeljem pod eno uro, nisem pa se mislil stegnit na klanec. Kasneje doma, sem imel namreč v planu še zidanje vrtne lope. Vmes sem srečal še lisičko zvitorepko, ki me je gledala kot da sem z lune padel.
Na vrh sem prispel ob 6:03, kar je po mojem Garminu pomenilo, da sem s traso, kjer je bila prejšnji vikend tudi dirka, opravil s časom 56:01. Privoščil sem si kratek oddih in naredil dve slikici, ter se v soju sončnih žarkov, ki se je ravno prikazalo izza gora odpravil v dolino. Brez kakšnih samomorilski nagnjen pri spustu, sem se varno pripeljal do Cerkelj, od tam pa nadaljeval po enaki poti proti domu, kjer sem po 3,5 ure in prevoženih dobrih 91 kilometrih, ter brez incidentov zaključil prelep kolesarski dan.
Čakalo pa me je še celodnevno zidanje lope.
Kolesarski pozdrav do naslednjič